Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boris Štupar 2495 3

Planinski vestnik skozi čas

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Aljoša Rehar - diplomsko delo, mentorica doc. dr. Smilja Amon, 2004

Digitalna knjižnica slovenije:  Ljubljanski zvon 1909
»Planinski Vestnik«. Z dejanjem in z besedo deluje »Slovensko pla­ninsko društvo« ne le v prospeh slovenskege planinstva, ampak v pospeševanje zmisla za krasoto prirode sploh ter v dejansko spoznavanje, pripoznavanje in ščitenje lepote naše domovine. Stik med širšo slovensko javnostjo in med »Planinskim društvom" posreduje društveno glasilo »Planinski Vestnik« že petnajsto leto. S tekočim letom je stopil pred naše občinstvo »Planinski Vestnik« povečan in po­lepšan; razkazoval bo Slovencem domovinske krasote tudi s slikami, in sicer z umetniškimi prilogami in s podobami v tekstu. — Naj bi pristopilo »Planinskemu društvu« z novim letom mnogo novih članov in sicer pravočasno, da se jim bo moglo postreči s »Planinskim Vestnikom«, ki ga dobivajo kot člani zastonj. Letna društvena članarina znaša 6 K, naročnina le na »Vestnik« 4 K na leto. Listu je oskrbljena kakor se nam poroča, bogata poučna in zabavna vsebina.

dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/rehar-aljosa.pdf
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV

3 komentarjev na članku "Planinski vestnik skozi čas"

Iztok Snoj,

Prvo branje nikoli ne izkaže vseh skritih misli. Z Mojčino pripombo se po drugem branju strinjam še v večjem delu.

Mimogrede, Marko Snoj naglaša v svojem Slovenskem etimološkem slovarju besedo gornik kajpak na o. Prav tako prijatelj, ki se tako piše, naglaša enako. Skratka, SSKJ zame ni nikakršen brevir ali molitvenik, na katerega bi brezpogojno prisegali in se nanj zanašali. Jezik je bila med drugim vedno stvar politike... pa spomnim se pojmov "moderna raba" in "zastarela raba".

Spomnil sem se, da imamo različne kategorije vodnikov, tako planinske kot gorske in med njimi je razlika. Eni imajo licenco za vodenje po plezalnih smereh in drugi vam lahko pokažejo kako lepo rožico ob planinski poti (mogoče gorski?)

Planinski vodniki ne vodijo samo po planinskih poteh, ampak tudi po brezpotjih.

Kaj pa alpinisti, jih naj prištevamo med planince ali med gornike? Ne verjamem, da se imajo vsi po vrsti za planince. Morda malo za gornike. Kajti alpinist se sliši nekaj več od planinca, bolj imenitnega. Občasno kak alpinist celo zviška pogleda na planinca.

Strinjam se, da potrebujemo več izrazov, hribovec, planinec, gornik, gozdovnik, naj bo celo pohodnik za pohodništvo. Pohodnik nisem, na pohode ne hodim že jubilejnih 35 let. Pri pohajanju bi lahko naredili kako novo besedo, za »tavanje« pa vi kaj primernega najdite! V kolikor se hodi v gore, na planine, v hribe s srcem, mislim da ni potrebno postati planinec. Tudi antiplaninec bi šlo.

Lep dan vsak dan

Iztok


Mojca Luštrek,

Kadar preberem kaj o jeziku, me vselej prime, da bi se vtaknila v razpravo, a večinoma ne naredim nič. Mora že biti kaj, da me spodbode. Tokrat je to Zoranov stavek "Krave IZ planin bodo kmalu izginile". Prvi pomen izraza planina je res (gorski) pašnik. Drugi pomen tega (navadno množinsko rabljenega) izraza je hribi (če res visoki in navadno skalnati, je to očitno popolna sopomenka za gore) – tudi to je res. Celo če je ta pomen nastal zaradi nevednosti ali površnosti, je nastal (že dolgo tega) in se je prijel. Tako zelo, da se je za vsak pomen razvila (pretežna) raba drugačnega predloga: krave se poleti pasejo NA planini, jeseni pa jih odženejo Z nje; planinci hodimo V planine in nas bo težko spraviti IZ njih. Če se kdo res boji zamenjavanja pomenov, naj ga ta "varovalka" vsaj nekoliko pomiri. Vendar mislim, da ne gre za tak strah, ampak je vzrok nekakšen "prestiž" ali pa čisto navadna trma (na obeh straneh!).

Organizacija (Slovensko planinsko društvo, Planinska zveza Slovenije, planinska društva), glasilo (Planinski vestnik), infrastruktura (planinske koče, domovi, postojanke, planinske poti) so že dolgo povezani z izrazom planina, zato ni čudno, da se ga nekateri oklepajo. Meni se to ne zdi nič narobe. Preganjanje uveljavljenih izrazov, ki niso zares napačni, je prav tako nasilje nad jezikom (in njegovimi uporabniki) kot vsiljevanje novih brez potrebe. Tisti, ki jih zaradi prvega pomena izraza planina ta besedna družina v drugem pomenu preveč moti, imajo na voljo lepa, povedna in popolnoma nedvoumna izraza gornik in gorništvo. Ni ga razumnega človeka, ki bi lahko kakorkoli izpodbijal njuno rabo, razen seveda v uveljavljenih "etabliranih" zvezah. Nekaj podobnega najdemo tudi v drugih strokah: zoologiji (planinska kavka, planinski orel, planinski hudournik, planinski zajec), botaniki (planinski srobot, planinski pelin, planinska spominčica), vojski (planinec – vojak, izurjen za bojevanje v gorah).

Oboji izrazi imajo svoje dobre in slabe strani. Naj omenim le tiste, ki jih "nasprotna tabora" ne propagirata oziroma si jih ne očitata že sama. Za hojo tja gor imamo enobesedni izraz planinariti, gorništvo pa takega glagola ne premore – je treba pač hoditi v gore (nič hudega!). Planinstvo zlahka povezujemo z različnimi nadmorskimi višinami, kdor pa se povzpne na 100-metrski grič ali 500-metrski hrib (kje pa je meja?), bi bil le težko gornik, kaj mislite? Za svojo rabo sem se odločila, da sem planinka, čeprav kdaj pogledam tudi čez 2000 m, kajti med mojimi cilji prevladujejo sredogorje in nižje vzpetine; tistim med mano in alpinisti pa (včasih) rečem gorniki. Tako se zavzemam za sobivanje obeh izrazov ne le zaradi strpnosti, ampak tudi zaradi možnosti razločevanja članov te srenje po sposobnosti in zahtevnosti njihovih podvigov. Še ena (samo moja?) težava. Ko sem prvič videla (ne slišala) besedo gornik, sem jo prebrala z naglasom na o. Šele pozneje sem odkrila, da kršim pravopis, kajti tam je naglas na i. Zdaj ga bolj ali manj ubogam, pa me še vedno moti. Tudi druge slišim naglašati na o. Mislim, da bi moral pravopis dovoliti dvojnico.

Omenila sem še hrib. Hoditi v hribe je, kar se tiče višine in zahtevnosti, najbrž podobno nevtralno kot hoditi v planine. Imamo tudi besedno družino: glagol hribolaziti ter samostalnika hribolazec in hribolaštvo; pravopis pravi, da so starinski. Po njem so tudi gorohodec, gorohodstvo, gorolazec in gorolaštvo starinski, vendar bi si v primerjavi z rabo izrazov v zvezi s hribolazenjem vsaj zadnja dva skoraj že zaslužila oznako zastarela. Tisti, ki zavračajo planinsko besedno družino, so najbrž bolj zadovoljni s hribovsko, saj je zahtevnostno podobno splošna, njena prednost pa je, da beseda hrib ni dvopomenska kot planina. In še o hribovcih: tisti, ki se je označil za "hribovca po duši", je hotel povedati, da je privržen hribom (goram, planinam), čeprav sta (po slovarju in pravopisu edina) pomena tega izraza drugačna: mišljen je tisti, ki živi v hribih ali je od tam doma ali pa neroden, neuglajen človek.

Po temle "traktatu" najbrž (pravilno) sodite, da je še sreča, da – kadar me prime, da bi se vtaknila v razpravo o jeziku – večinoma ne naredim nič. A o planincih in gornikih poslušam že toliko časa, da sem morala povedati, kaj si mislim o tem.


Mojca Luštrek,

S Hrvati se pa res ne bi primerjala; nad jezik se je neumno in nespodobno (včasih tudi smešno) spravljati z "dekreti". Če bo "nedirigirana" raba sčasoma dala prednost gorništvu, seveda ne bo nič hudega, kakor tudi soobstajanje obeh izrazov ni. Pohodništvo je dober in simpatičen izraz in veselilo bi me, če bi nadomestilo (izpodrinilo) treking. Kje so meje (višinske in drugačne zahtevnostne), pa ne vem. To je navsezadnje lahko tudi stvar dogovora poklicanih in podkovanih.

Planinski pozdrav! (Ne izvira iz žlehtnobe, kvečjemu iz hudomušnosti. Pa iz srca seveda - planinstvo je zame stvar srca. In gorništvo prav tako.)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava 36. Memorial Zvoneta Koflerja
Naslednja objava Mednarodna vaja reševalnih psov
  • Število objav: 46124

Novosti